Pozdravljeni. Sem Tina in sem soustvarjalka igre Mumian. Tudi jaz sem študentka na Pedagoški fakulteti v Ljubljani, v okviru katere je projekt nastal. Rada ustvarjam, zato sem v igri svoj pečat pustila predvsem na grafiki.
1. refleksija: NAVDUŠENJE, KRIZA, NAPREDEK
Trenutno sem zelo pozitivno naravnana, saj smo se lotili z risanjem glavnih junakov za našo igro Mumian. Zelo dobro nam gre, končno smo se sporazumeli s programom Inkscape, s katerim je sprva kazalo, da ne bo šlo tako zlahka. Sedaj mineva že četrti teden od prvega sestanka in čas je že, da igro začnemo realizirati. Razlika med osnutkom igre prvi teden in sedaj je kar ogromna, a še vedno ostaja rdeča nit: iskanje nekega zaklada oziroma nekega mističnega predmeta, s pomočjo kriptografije. Glede na to, da smo v skupini štirje, je bilo kar nekaj idej in združiti vse predloge je ponavadi težko. Se pa včasih zgodi, da smo popolnoma enotni in se dopolnjujemo, kot da bi si brali misli. Samo razpoloženje je nihalo vse od začetnih sestankov. Najprej navdušenje in viharjenje idej ob kavi. Sledi nekaj dobrih sprememb. Narišem skice karakterjev. Potem dodamo še nekaj novega. Nato pa popolna blokada. Kaj sedaj? Prazniki, “počitnice” in že je vsak na svojem koncu. A takšen teden vedno prehitro mine in spet smo skupaj na faksu. Sedaj pa dokončati podobo bloga. Pa seveda tudi kaj objaviti. Danes zgodba sploh še ni dokončana, a se usedemo skupaj in dodamo še zadnje stvari. To je to, še nekaj nasvetov obeh asistentov in stvari se počasi realizirajo. Ekipa je odlična, sodelujemo pri vseh stvareh, a ima hkrati vsak svojo vlogo. Scenarij je najbolj izdelal Sandi, a smo vsi skupaj dopolnjevali in spreminjali, za grafiko in dizajn skrbim jaz, velik del prispeva tudi Tjaša, ki mi pomaga, za programerski del pa bo poskrbel najbolj izkušen član na tem področju – Jan, ki mu bo pomagal Sandi, občasno tudi Tjaša. Stvari večinoma delamo skupaj, zato smo vsi del te igre in vsak s svojo vlogo prispeva kolikor zmore.
2. refleksija: REALIZACIJA
Skupino je zapustil Jan, zato smo ostali brez glavnega programerja. Torej je vse padlo na Sandija, saj sva s Tjašo prevzeli celotno grafiko, kjer je bilo še ogromno dela. Sama sem zelo uživala v izdelovanju karakterjev in ozadij, saj rada ustvarjam, sploh če je nekaj čisto mojega. S programom Inkscape nisem imela večjih težav, celo vzljubila sem ga po toliko urah, ki sva jih preživela skupaj. Seveda pa je čas prehitro minil, zato smo imeli po novem letu kar nekaj stiske. Ko že misliš, da je grafika v celoti končana, se na koncu spomniš še na nekaj stvari, ki bi jih bilo nujno treba dodati. Potem pa se ti še nekaj stvari izbriše in spet nastopi panika. A nekako nam je le uspelo. V skupini smo se odločili, da bomo popravke delali v naslednjem semestru, da bo igra res delovala tako kot je treba – z vsemi detajli. Projekt mi je zelo všeč, le časa je premalo.